SOS Maribor

Prvi šolski dan leta 2016 sem nastopil na festivalu Sounds of Streets Maribor. Dogodek, ki je trajal dva dni in gostil kantavtorje iz Slovenije in tujine, ima poseben koncept. Ker želijo organizatorji (Društvo KUD SOS) oživiti običajno precej opustelo mariborsko mestno jedro, gostujoči solisti igrajo na treh različnih lokacijah in v treh različnih terminih. Pravzaprav so to ulični nastopi, le da imajo nastopajoči pod sabo mistično zeleno preprogo, ki nadomešča oder, ter so dobro ozvočeni. Na Slovenski ulici, Vetrinjski ulici in Tkalskem prehodu so tako drugo leto zapored zazvenele kantavtorske pesmi, vrhunec vsakega dne pa je večerni program, ko se vsi nastopajoči predstavijo na terasi gostilne Štajerc.

Izmed nastopajočih je bil obiskovalcem nesporno najbolj znan Adi Smolar. Zame je ta kantavtor posebej pomemben. Že kot 10-letni pamž sem na festivalu Korajža velja pel njegov prvi hit Pasji dnevi. V zasedbi so bili še Jošt in Vid Drašler ter brat Simon Černelč (zanimivo, ista ekipa je kasneje tvorila bend Malik). Odrezali smo se dovolj dobro, da smo bili kasneje vabljeni na regjsko tekmovanje ter naposled še na finale festivala Korajža velja v Nerezinah na Malem Lošinju. Z drugimi besedami, Adi nas je brez svoje vednosti peljal na morje. Po podobnem scenariju sem si s petjem prislužil počitnice vsa naslednja leta do konca osnovne šole. Še bolj pomembno je, da so bile prav Adijeve pesmi prve, ki sem se jih naučil igrati na kitaro. Mislim, da sem začel pri 12. ali 13. letih (vedno sem bil slab z letnicami). Čeprav je moj slog drugačen, je Adijev pristop k ubiranju kitare močno vplival na način, kako igram.

Po večernem programu in nastopu Adija Smolarja na SOS Maribor, ki je privabil zelo veliko ljudi, sem bil kot zadnji nastopajoči na vrsti jaz. Adi si je vzel čas in pogledal moj nastop, še več, v klobuk, kjer so se nabirali prispevki za nastopajoče, je vrgel nekaj denarja, na koncu pa mi celo povedal svoje mnenje o nastopu, ki sem ga izvedel, in mnenje je bilo res prijazno in velika vzpodbuda za naprej.

Nekaj pesmi je z dvema kamerama zabeležil že prej omenjeni brat Simon (hvala, bratec!). Hvala tudi staremu prijatelju Denisu ter novemu prijatelju Jerneju za vabilo in gostoljubje ter celotni ekipi KUD SOS za vrhunsko speljan dogodek! Posnetke si lahko pogledate na spodnji playlisti.

Glasba za film Dora

Vse se je začelo 8. oktobra 2015 na 3. Aškerčevem večeru v Podsredi.

Najprej predzgodba. Povod za zdaj že tradicionalne Aškerčeve večere je bilo odkritje kipa Antona Aškerca leta 2013. Aškerc, mimogrede moj pra-pra stric po mamini strani, je namreč med letoma 1881‒83 deloval kot kaplan v tem trškem naselju. In mimo še druge grede, kip je delo mojega očeta. Ker je bil kulturni program ob otvoritvi lepa prireditev, so domačini izrazili željo, da bi kaj podobnega potekalo tudi v naslednjih letih. Tako je po Aškercu poimenovan večer postal večer, posvečen velikim imenom slovenske poezije: leta 2014 Karlu Destovniku – Kajuhu in leta 2015 Ivanu Minattiju. Tisto leto sem bil povabljen, da uglasbim katero od Minattijevih pesmi. Izbral sem prelepo žalostinko Listje.

In tako pridemo na prej omenjeni 8. oktober. Z nemalo treme sem pred polno dvorano zapel svojo priredbo in naletel na zelo prijazen odziv publike. Po nastopu me je v zaodrju za rokav pocukal David Radej, ki je na prireditvi nastopal, pa tudi pomagal pri njeni organizaciji. S seboj je pripeljal še Roka Sando. Povedala sta mi, da imata kratki film – David je producent, Rok  scenarist in režiser, oba pa delujeta pri Little Rooster Productions iz Malega Kamna – in želita, da bi zanj napravil glasbo. Znova sem se prepričal, da ni majhnih nastopov in da te najlepše priložnosti velikokrat pričakajo tam, kjer jih najmanj pričakuješ. Brez oklevanja sem pristal. Nekaj dni kasneje sem dobil grobo montažo filma in se lotil dela. Poskušal sem ujeti vzdušje zgodbe in s kitaro in drugimi inštrumenti posnel kar nekaj pesmi. Te pesmi sem nekako vkomponiral v film ga poslal Roku. Ni bil zadovoljen. Glasba se ni ujela z vzdušjem, z vsebino. Všeč mu je bila samo glavna tema, song z naslovom Vsak človek.

Napravil sem novo verzijo, kjer sem narejene skladbe popolnoma drugače zložil v potek filma. Spet isto. Rok ni poznal milosti. To ni to. Ne funkcionira.

Imela sva dolg sestanek, kjer sva anlizirala vsak del posebej in lahko sem samo priznal: res ne funkcionira. Ni mi preostalo drugega, kot da se lotim popolnoma od začetka. Analiziral sem potek filma in v realnem času postavljal kompozicije, ki so se do sekunde ujemale z dogajanjem. Vsako pesem sem gradil posebej, a hkrati pazil, da se navezujejo na osnovno glasbeno temo. Skratka, nisem več delal ambientalnih rock komadov, delal sem soundtrack. Od te točke naprej je šlo hitro: do končne zvočne podobe kratkega filma Dora, sva prišla v nekaj tednih.

Glasbo, vključno z nekaterimi od pesmi, ki niso vključene v film, lahko slišite preko playerja spodaj. Če gresta na bandcamp stran, lahko celoten album ali katero posamezno pesem brezplačno prenesete na svoj računalnik.

Še to: letos oktobra bom za Aškerčev večer uglasbil pesem Srečka Kosovela.

Salon za ENO glasbo

Videi, ki so nastali poleti 2015 v produkciji RTV Zelena jama, pač morajo biti na izpostavljenem mestu na tej spletni strani. Ker so čudoviti. Za zvok sta poskrbela Jure Mihevc in Janez Križaj, za sliko Medard Kržišnik in Urška Demšar.

 

 

Prvega ne pozabiš nikoli

Najbrž je kriva kriza srednjih let, ampak zadnje čase sem velikokrat nostalgičen. Danes, recimo, se mi toži po prvem samostojnem nastopu s konca junija 2014. Mogoče zato, ker smo prejšnjo nedeljo The Ghen prvič igrali kot trio z mano na bobnih. Oba koncerta sta bila v okviru Nedeljskega koncertnega cikla, torej serije koncertov, ki se v lokalnem klubu Metulj odvijajo marikatero nedeljo, tam pa (po navadi ne zelo številna, toda naklonjena in radovedna) publika uživa v nastopih najrazličnejših izvajalcev, ki se lotevajo najrazličnejših pod, med in nad žanrov in prihajajo iz narjazličnejših krajev Slovenije in dežel sveta.

Podobno, kot smo prejšnji teden The Ghen prvič predstavili svojo tridelno, da ne rečem troedino, zasedbo, sem tudi sam takrat domačinom, bližnjim prijateljem in glasbenim sopotnikom, predstavil del sebe, ki ga še niso poznali. In podobno kot prejšnji teden do The Ghen, so (ste) bili do mene prizanesljivi. Razgalil sem se in nisem bil deležen posmeha, pač pa spodbude. Doma igrati je najtežje. Ampak najlepše.

Ko sem tako brskal po svojem (digitalnem) spominu, sem ponovno odkril odlične fotografije iz omenjenega nastopa, ki jih je posnel mojster Tomo Vrešak. Na mojo srečo je narava foto medija takšna, da ne ujame tresočih rok in tresočega glasu. Ampak za prvič je bilo kar ok.

Solo.si živi!

Dan pred Silvestrovim petnajstega leta drugega milenija je tukaj v vsej svoji črno-beli krasoti: nova spletna stran Andreja Černelča, oz. moje kantavtorske različice (imam še nekaj drugih obrazov: bendovskega, mladinsko-delavskega, literarnega, bibliotekarskega, (za)ljubljenega in še kakšnega). Razcepljena osebnost? Najbrž res.

Trije kratki nasveti za lažjo orientacijo:
1. Klik na tiste tri ravne črtice čisto zgoraj (levo od napisa ‘Andrej Černelč – solo.si’) je pot do menija.
2. V meniju (med drugim) najdete besedila pesmi, večinoma opremljena z videi živih izvedb ali z zvočnimi (demo) posnetki. Za zdaj so tam samo pesmi, ki bodo objavljene na moji prvi plošči Vzorci – ko bo ta plošča pač izšla. (Imam še nekaj drugih pesmi, na youtube-u pa še nekaj več posnetkov.)
3. Zadnji posti so vidni na dnu menija, lahko pa jih preberete že samo z gibanjem navzdol po strani, na kateri se pravkar nahajate.

Solo.si, v letu 2015 želim ti veliko prijaznih obiskovalcev, pridnega administratorja in nič hroščev!

Fotografije Lidije Srebrnjak

Za zdaj je tale spletna stran bazirana na fotografijah, ki jih je nekoč davno posnela fotografinja Lidija Srebrnjak. Sproti bom dodajal fotografije, posnete ob drugih priložnostih, ampak nerad. Večinoma namreč ne bodo tako lepe, ker Lidija ne bo imela prstov vmes (in tudi zato, ker nikoli več ne bom tako mlad, kot sem bil za časa photoshootinga nekaj let nazaj). Seveda pa je možno tudi, da Lidija bo imela prste vmes (v tem primeru je edini problem to, da nikoli več ne bom tako mlad, kot sem bil za časa photoshootinga nekaj let nazaj).

Zahvaljujem se Lidiji, da mi je dala material, na katerega se še sedaj tako brez zadrege šlepam. Če je morebiti tam izza širnega morja računalniških ekranov kateri, ki bi potreboval usluge vrhunske in izšolane fotografinje, lahko samo priporočim, da piše na tale mejl: lidija.srebrnjak@gmail.com.

Prvi post

Tole je spoh prvi dnevniški zapis na tej strani. Nihče razen mene in mogoče Gregorja Hanna, ki je moj pomočnik pri vsaki spletni strani, s katero imam kaj opravka (enako “hiter” in enako “nor” je kot jaz – v prvem primeru na žalost in v drugem na srečo sta oba pridevnika v narekovajih). Stran namreč v tem trenutku (in niti v bližnji prihodnosti) ne bo objavljena na neki posebej izpostavljeni spletni strani, za zdaj je na poskusni domeni, ki jo poznava samo on in jaz. Enkrat kasneje, sklepam, bo ta post pristal na ‘uradni’ in izdatno promovirani domeni.

Za tiste prihodnje bralke in bralce – ne dvomim, da vas bo na milijone – nekaj novosti. Prvič: urejam spetno stran! (Eureka!) Drugič, pripravljam se za špil v Salonu za Eno glasbo. Tam se bosta snemala zvok in slika. Do takrat, ko bo tale stran uradno objavljena, bo mogoče že bolj jasno, kaj se bo izcimilo iz teh posnetkov. Za zdaj si ne upam napovedati ničesar. Lahko pa omenim še – to je točka tri – da sem malo bolan in sploh nisem prepričan, v kakšni formi bom v soboto (28.3., čez tri dni).

Zaželi mi srečo, ti eter, bog, kolektivna zavest, umetna inteligenca ali kar pač že si/nisi.