Pomemben dan

Skoz line v seniku tli
rdeči vzorec jutranje luči.

Na postelji sena ležim.
Imam vse, ker nič si ne želim.

Pesem ptic in dih vetrov
postaneta zvok stvarstva, glas bogov.

In potem…

…me želo slame zbode v vrat
in zaželim si v svoji sobi spat.

Slepeča luč pa mi pove,
da ni več čas za poležavanje.

Ptice, veter – bled spomin.
Zvok stvarstva preglasi ropot mašin.

In potem iztepem prah.
Preverim čas. Že pol desetih proč.
Hitim na pot. Dušim preplah.
V mislih že sestavljam dolg seznam
prioritet za ta pomemben dan.