Prvega ne pozabiš nikoli

Najbrž je kriva kriza srednjih let, ampak zadnje čase sem velikokrat nostalgičen. Danes, recimo, se mi toži po prvem samostojnem nastopu s konca junija 2014. Mogoče zato, ker smo prejšnjo nedeljo The Ghen prvič igrali kot trio z mano na bobnih. Oba koncerta sta bila v okviru Nedeljskega koncertnega cikla, torej serije koncertov, ki se v lokalnem klubu Metulj odvijajo marikatero nedeljo, tam pa (po navadi ne zelo številna, toda naklonjena in radovedna) publika uživa v nastopih najrazličnejših izvajalcev, ki se lotevajo najrazličnejših pod, med in nad žanrov in prihajajo iz narjazličnejših krajev Slovenije in dežel sveta.

Podobno, kot smo prejšnji teden The Ghen prvič predstavili svojo tridelno, da ne rečem troedino, zasedbo, sem tudi sam takrat domačinom, bližnjim prijateljem in glasbenim sopotnikom, predstavil del sebe, ki ga še niso poznali. In podobno kot prejšnji teden do The Ghen, so (ste) bili do mene prizanesljivi. Razgalil sem se in nisem bil deležen posmeha, pač pa spodbude. Doma igrati je najtežje. Ampak najlepše.

Ko sem tako brskal po svojem (digitalnem) spominu, sem ponovno odkril odlične fotografije iz omenjenega nastopa, ki jih je posnel mojster Tomo Vrešak. Na mojo srečo je narava foto medija takšna, da ne ujame tresočih rok in tresočega glasu. Ampak za prvič je bilo kar ok.