Pripadniki generacije, ki se nam je poklopilo, da smo bili v devetdesetih najstniki, smo doživeli Nirvano. Nekateri smo se poglobili še malo bolj in odkrili veliko drugih izjemnih bendov tistega časa. Zame so bili ključni Alice in Chains, Soundgarden, Mad Season in Pearl Jam. Implozija emocije, frustracije, angažiranosti in melanholije je odjeknila v moji duši. Ostalo je kreativno sevanje, ki odzvanja skozi strune, opne in glasilke.

Nisem bil osamljen. Bistrica ob Sotli je postala Seattle ob Sotli, moji prijatelji pa sicer samosvoje, pa vseeno v vseh pogledih primerne zamenjave za Kima Thayila, Jeffa Amenta, Davea Grohla in Jerryja Cantrella. Igral sem v bendih Eternia, Malik, Mána in The Ghen; slednji rovarimo še vedno. Igrali so in igrajo tudi odlični bistriški bendi, ki jih imam za svoje, čeprav nisem (bil) njihov član: NoCenzura ena in dve, Zmajev rep, Psihiatrija, Črni Peter, Baltazar in drugi. Klub Metulj je bil in ostal hrupno zatočišče pred onesnaženjem vsakdana.

Čeprav sem ves čas odkrival vedno nove in nove glasbene zaklade in iskal nove načine izraza, je to moja baza: River of Deceit teče skozi strune moje kitare tudi ko pojem Pomemben dan. Zame je bil projekt Rock ob Sotli obračun z lastnim in skupnim zvokom in z mojo in našo skupno zgodbo.

Zdaj je narejeno. Ponosno zrem nazaj in pogumno naprej.

Knjiga Rock ob Sotli

Film Rock ob Sotli:

4