Tokrat nekaj o ‘filmskem’ delu projekta Vzorci. Kamera je bil sposojen Nikonov DSLR fotič. Kamerman je bil en tak bolj majav stativ. Scena je bila rdeče papirnato ‘blago.’ Za osvetlitev smo prižgali vse luči, kar jih premore Mucov studio. Preden sem igral, sem moral pritisnit mali rdeč gumbek REC in se preko kablov, stojal in mikrofonov priplaziti do svojega mesta, ali pa je to storil Baček (kdor je pač bil bliže). Posnetega in izbrisanega je bilo na tere materiala, ker niti slučajno ni bil primer, da bi vse uspelo iz prve.

Posnetke sem nato montiral sam. Trikov montaže sem se učil sproti, res pa sem se kaj naučil tudi iz preteklih video projektov. Vseeno pa rezultat ne bi bil niti približno tako dober, če ne bi Simon Gosnik, stari prijatelj in filmski fotograf, na koncu napravil barvne korekcije. Sploh ga ni bilo treba prepričevati, stvar je napravil ‘pro bono’ ker pač šteka. Hvala, Simon, car si!

Rad bi se zahvalil še enemu Simonu, namreč Simonu Černelču, mojemu starejšemu bratu. On je tisti, ki ga prvega vprašam, kadar rabim mnenje o svojih kreativnih projektih. Pesem, zgodba, video ali dizajn, njegovo mnenje je zame referenca. Kar pa ne pomeni, da se z njim vedno strinjam. Za ‘Ko bi lahko,’ na primer, je rekel, da bi bilo bolj razumljivo ‘Če bi lahko.’ Mogoče, sem rekel, ampak a ni včasih bolje, da na prvi posluh ne razumeš, potem pa premišljuješ in dojameš? In v tistem trenutku ko pogruntaš, te malo pretrese.

In razen tega se rima.

5