Poskušam se izogibati analizi besedil svojih pesmi, ker se zavedam, da lahko s tem poslušalce oropam njihove lastne interpretacije, ampak besedilo pesmi Solist je zavito v dve plasti dvojnih pomenov, pa si ne morem pomagat.

Prva plast: Solist seveda ne govori o samostojnem glasbeniku, pač pa o potencialnem, ampak neuresničenem ljubezenskem odnosu. Skozi ta tanek celofan je zlahka videla tudi moja mama, ki je napisala edini komentar, ki se je kadarkoli pojavil na tej spletni strani. (Kasneje sem možnost komentiranja ukinil, ker so mi robotski nadlegovalci ponujali poceni kredite, priložnosti hitrega zaslužka preko spleta in lepe ruske žene.)

Druga plast: Namig o resnični ideji pesmi se skriva v tretji kitici: ‘Ampak jasno je / da si predobra zame / tvoje pesmi so / že oddane.‘ Na videz gre za občudovanje, skoraj oboževanje pevke (punce) in za spoznanje, da je ‘predobra zame,’ da je za pripovedovalca pesmi (in ne, to nisem jaz) nedosegljiva.

Kar sem hotel sporočiti, pa je, da ni problem v njej, pač pa v njem. Če bi rekel, da se prenizko ceni, ne bi bil dovolj jasen. V resnici se samopomiluje. Iz te kitice je razvidno, da ne bo niti poskušal, kajti vse je ‘jasno’ kar samo po sebi. Pripovedovalec svoje možnosti lastnoročno skrči na ničlo.

In ko pripovedovalec reče: ‘To, da sem solist, / je le kompromis. / Hotel bi s tabo imet / duet,’ laže samemu sebi. Pravzaprav ostaja Solist zakrknjen samec samo zato, da lahko še naprej igra vlogo žrtve.

 

 

13